Seznam rimskih cesarjev

Za predhodne vladarje, glej Rimski vladarji.

Rimski cesar je dokaj sodoben pojem, ki uspešno opisuje položaj posameznikov, ki so imeli vrhovno oblast v Rimskem cesarstvu.

Rimsko cesarstvo se je razvilo iz Rimske republike, ko je prerasla v vladajočo vojaško in politično silo v Evropi. Za cesarstvo je bila značilna združitev moči v posamezniku in ne v »senatu in prebivalcih Rima«. Avgust, ki je na oblast prišel leta 27 pr. n. št. in se na splošno obravnava kot prvi rimski cesar, je skrbel samo za vzdrževanje videza republikanske oblasti in ni imel nobenega posebnega naslova, ki bi označeval njegovo vlogo.^[1] Avgust je v svoji osebi preprosto združil že obstoječo moč rimskega magistrata in privzel naslov Princeps Senatus, se pravi prvi mož senata.^[1] Takšen način vladanja, ki je trajal skoraj tristo let, se zato imenuje principat. Sodoben naslov cesar izhaja iz naslova imperator. Tega je rimska armada podeljevala svojim zaslužnim generalom in so ga kot takega v začetnem obdobju Rimskega cesarstva podeljevali tudi princepsom. Za vladarje Rimskega cesarstva se uporablja naziv cesar zato, ker poudarja močne vezi med vladarjem in armado, saj je bila moč cesarjev odvisna prav od njene podpore, in ne dela razlik med načinom vladanja v različnih obdobjih cesarstva.

V poznem tretjem stoletju je cesar Dioklecijan po krizi tretjega stoletja formaliziral in olepšal prejšnji način cesarskega vladanja in začel tako imenovano dominatsko obdobje Rimskega cesarstva. Za to obdobje je bila značilna nedvoumna koncentracija moči v cesarjevi osebi in uporaba naziva dominus noster – naš gospod. Od Dioklecijana dalje je pogosto istočasno vladalo več cesarjev, ki so si med seboj razdelili oblast na obsežnem ozemlju cesarstva. Po letu 395 in smrti Teodozija I. se je cesarstvo bolj očitno razdelilo na zahodno in vzhodno polovico.^[2] Delitev še ni bila uzakonjena, zato so cesarji bolj stabilne vzhodne polovice cesarstva pogosto izvajali svojo oblast tudi v zahodni polovici. Zahodno cesarstvo je po letu 395 zašlo v resne težave. Po letu 455 se je popolnoma sesulo. Po odstopu zadnjega zahodnega cesarja leta 476 je Vzhodno cesarstvo stalno zahtevalo ozemlja na zahodu. Neprekinjen niz cesarjev je imelo vse do leta 1453, ko so Konstantinopel osvojili osmanski Turki in je ugasnilo.

Vzhodni cesarji, bolj znani kot bizantinski cesarji, so nadaljevali tudi neprekinjen niz rimskih cesarjev. Seznam zgodnjih bizantinskih cesarjev se v članku konča z Justinom II., zadnjim iz Justinijanove dinastije.

V Seznamu rimskih cesarjev so cesarji, ki na splošno veljajo za »zakonite«. To pomeni, da oblast niso prišli z uzurpacijo. Pogosto je precej težko opredeliti in ugotoviti, ali je bil cesar zakonit ali ne, saj so mnogi zakoniti cesarji prišli na oblast z uzurpacijo, mnogi nezakoniti zahtevniki pa so imeli samo zakonsko pravico do tega položaja. Pri sestavljanju seznama so se upoštevala naslednja merila:

• Vsak posameznik, ki je nesporno vladal celemu cesarstvu, je bil v nekem trenutku dejansko zakonit cesar (1).
• Vsak posameznik, katerega je za socesarja ali naslednika imenoval zakonit cesar (1) in tisti, ki je imel zakonsko pravico do prestola, je bil zakonit cesar (2).
• Kadar se je za prestol potegovalo več zahtevnikov, med katerimi ni bilo nobenega zakonitega, je bil, vsaj v obdobju principata, zakonit cesar tisti, ki ga je sprejel rimski senat (3).

Cesar Avrelijan je prišel na prestol z uzurpacijo. Ker je bil v letih 274–275 edini in nesporni vladar, je bil zato zakonit cesar. Galien je bil kljub temu, da ni obvladoval celotnega cesarstva in so njegov prestol zahtevali številni protikandidati, zakonit naslednik zakonitega cesarja Valerijana. Klavdij II. Got je kljub temu, da je prišel na oblast na nezakonit način in ni obvladoval celotnega cesarstva, zakonit cesar, ker ga je kot edinega kandidata potrdil rimski senat. V letu štirih cesarjev so bili vsi zahtevniki, čeprav sporni, za rimski senat v nekem trenutku sprejemljivi. V letu petih cesarjev nista bila sprejeta niti Pescenij Niger niti Klodij Albin, zato ju ni na seznamu. Poleg njih je še nekaj takih, pogosto otrok cesarjev, ki so bili socesarji, vendar niso imeli dovolj moči, da bi uveljavili svoj položaj. Ti kandidati so uvrščeni na seznam poleg svojih »starejših« oziroma »višjih« cesarjev.

Omenjena merila veljajo do leta 395, ko je cesarstvo razpadlo na zahodno in vzhodno polovico. Po tem letu velja merilo, da je bil zakonit cesar tisti, ki je nesporno vladal celi polovici cesarstva. Proti koncu Zahodnega cesarstva, ki je prenehalo obstajati leta 455, cesarji niso bili več pomembne osebnosti, zato se je včasih zgodilo, da za cesarja ni bilo nobenega kandidata. Zaradi zgodovinske popolnosti so zato po tem datumu na seznam vključeni vsi zahodni cesarji, tudi zadnji rimski cesar Romul Avgust, ki je bil v tehničnem smislu uzurpator.

1. ↑ ^{1,0 1,1} Rubicon. Holland, T. Abacus, ISBN 978-0349115634.
2. ↑ Chester G. Starr, A History of the Ancient World, Second Edition, Oxford University Press, 1974. str. 670–678.