Shoegazing

Shoegazing (znan tudi kot shoegaze in včasih poslovenjen v šúgèjz[9]) je podzvrst indie rocka,[1] alternativnega rocka,[4] in neopsihedelije,[4] ki se je pojavila v Združenem kraljestvu v poznih 1980-ih letih. Zvrst je opisana z brisanjem meja med raznimi glasbenimi komponentami – tipično z omembe vredno kitarsko distorzijo, feedbackom in težko razločljivimi vokali, zmešanimi v nerazpoznavne mešanice zvoka.[1]

Pojem "shoegazing" so skovali britanski novinarji, da bi se norčevali iz vala skupin glasbenikov in njihove specifične drže na odru, saj so ti pogosto stali pri miru na zamaknjen in introspektiven način, pogosto s spuščenimi glavami;[1] med koncerti so morali nastopajoči gledati k svojim nogam, saj so z njimi upravljali stikala za kitarske efekte. Pojem se je uporabljal sočasno s pojmom "dream pop".[4][5][10]

Ohlapna oznaka, s katero so označevali shoegazing sceno in njej sorodne skupine v Londonu v zgodnjih 1990-ih, je bila The Scene That Celebrates Itself (pripadniki scene so bili večinoma glasbeniki in so hodili drug drugemu na koncerte). V zgodnjih 1990-ih so bile shoegazing skupine potisnjene na stran, namesto njih so v ospredje popularne rock glasbe prišle ameriške grunge skupine in britanske Britpop skupine ter bolj neznane izvajalce prisilile, da so razpadli ali pa v celoti prenovili svoj slog.[1] V 2000-ih letih je bilo obnovljeno zanimanje za shoegazing, predvsem za "nu gaze" skupine.

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 »Explore: Shoegaze | AllMusic«. 17. februar 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. februarja 2011. Pridobljeno 9. avgusta 2016.
  2. 2,0 2,1 Heller, Jason. »Where to start with the enigmatic music known as shoegaze«. The A.V. Club. Pridobljeno 9. avgusta 2016.
  3. 3,0 3,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani xlr8r, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Reynolds, Simon (1. december 1991). »Pop View; 'Dream-Pop' Bands Define the Times in Britain«. The New York Times. Pridobljeno 7. marca 2010.
  5. 5,0 5,1 Nathaniel Wice / Steven Daly: "The dream pop bands were lionized by the capricious British music press, which later took to dismissing them as "shoegazers" for their affectless stage presence.", Alt. Culture: An A-To-Z Guide to the '90s-Underground, Online, and Over-The-Counter, p. 73, HarperCollins Publishers 1995, ISBN 0-0627-3383-4
  6. https://web.archive.org/web/20120602055716/http://www.allmusic.com:80/style/noise-pop-ma0000012156]
  7. »The 80 Best Albums of the 1980s : Music : Lists : Page 1 : Paste«. Pastemagazine.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. avgusta 2016. Pridobljeno 9. avgusta 2016. Arhivirano 2016-08-16 na Wayback Machine.
  8. Despres, Sean. »Whatever you do, don't call it 'chillwave'«. Japan Times. Pridobljeno 8. novembra 2016.
  9. »Haiku Garden«. Val 202. 21. maj 2019. Pridobljeno 21. maja 2019.
  10. Pete Prown / Harvey P. Newquist: "One faction came to be known as dream-pop or "shoegazers" (for their habit of looking at the ground while playing the guitars on stage). They were musicians who played trancelike, ethereal music that was composed of numerous guitars playing heavy droning chords wrapped in echo effects and phase shifters.", Hal Leonard 1997, ISBN 0-7935-4042-9

From Wikipedia, the free encyclopedia · View on Wikipedia

Developed by Nelliwinne