Sifilis

Sifilis, tudi lues
Treponema pallidum - elektronski mikrograf
Specialnost	infektologija, dermatologija
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10	A50-A53
MKB-9	090-097
DiseasesDB	29054
MedlinePlus	000861
eMedicine	med/2224 emerg/563 derm/413
MeSH	D013587

Sifilis, imenovan tudi lues, je bakterijska spolno prenosljiva okužba, ki jo povzroča spiroheta vrste Treponema pallidum podvrste pallidum.^[1][2] Glavna pot prenosa je s spolnim stikom; lahko se tudi prenaša z matere na otroka med nosečnostjo ali ob porodu, kar ima za posledico prirojeni sifilis. Druge bolezni pri ljudeh, ki so povezane s povzročiteljem Treponema pallidum, so med drugim frambezija (podvrsta pertenue), pinta (podvrsta carateum) in bedžel (podvrsta endemicum).

Znaki in simptomi sifilisa se spreminjajo, odvisno od štirih faz, v katerih je lahko bolezen (primarna, sekundarna, latentna in terciarna faza). V primarni fazi klasično se bolezen kaže v obliki razjede (trda, neboleča kožna razjeda, ki ne srbi), za sekundarni sifilis je značilen razpršen izpuščaj, ki pogosto vključuje dlani in podplate; latentni sifilis kaže le z malo simptomi ali brez njih, pri terciarnem sifilisu z gumami (t. j. specifično obliko nekroze tkiva, ki se lahko pojavi v kateremkoli organu) ter živčnimi ali srčnimi simptomi. Zaradi pogosto atipične klinične slike pa je bolezen tudi znana kot »veliki posnemovalec«. Diagnoza se postavlja po navadi na osnovi testa krvi; bakterije pa je mogoče odkriti tudi z mikroskopijo v temnem polju, fluorescentno mikroskopijo ali njim enakovrednimi metodami. Sifilis je mogoče učinkovito zdraviti z antibiotiki, zlasti prednostno z intramuskularnim benzatin penicilinom G (ali kalijevim penicilinom, ki se daje pri nevrosifilisu daje intravensko), sicer pa se daje ceftriakson, pri osebah s hudo alergijo na penicilin pa peroralno doksiciklin ali azitromicin.

Za sifilisom se meni, da je v letu 1999 po vsem svetu zbolelo dodatno 12 milijonov ljudi, pri tem je več kot 90 % primerov bilo v državah v razvoju. Zaradi splošne dostopnosti penicilina v 1940 so se stopnje okužbe ob prelomu tisočletja v mnogih državah dramatično zvišale, pogosto v kombinaciji z virusom humane imunske pomanjkljivosti (HIV). To je deloma pripisati nevarnim seksualnim praksam med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškim, porastom promiskuitete in prostitucije ter manj pogostno rabo kondomov.^[3][4][5]

1. ↑ Ghanem, Khalil G.; Hook, Edward W. (2020). »303. Syphilis«. V Goldman, Lee; Schafer, Andrew I. (ur.). Goldman-Cecil Medicine. Zv. 2 (26th izd.). Philadelphia: Elsevier. str. 1983–1989. ISBN 978-0-323-55087-1.
2. ↑ Bešič, Hana, Grosek, Štefan, Simčič, Saša, Lah, Liza Lea (2022). Diagnosticiranje kongenitalnega sifilisa pri novorojenčku. Zdravniški vestnik, letnik 91, številka 9/10, str. 412-419.
3. ↑ Coffin, LS; Newberry, A; Hagan, H; Cleland, CM; Des Jarlais, DC; Perlman, DC (Januar 2010). »Syphilis in Drug Users in Low and Middle Income Countries«. The International journal on drug policy. 21 (1): 20–7. doi:10.1016/j.drugpo.2009.02.008. PMC 2790553. PMID 19361976.
4. ↑ Gao, L; Zhang, L; Jin, Q (september 2009). »Meta-analysis: prevalence of HIV infection and syphilis among MSM in China«. Sexually transmitted infections. 85 (5): 354–8. doi:10.1136/sti.2008.034702. PMID 19351623.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
5. ↑ Karp, G; Schlaeffer, F; Jotkowitz, A; Riesenberg, K (Januar 2009). »Syphilis and HIV co-infection«. European journal of internal medicine. 20 (1): 9–13. doi:10.1016/j.ejim.2008.04.002. PMID 19237085.