Sklerenhim je tip opornega tkiva, za katerega so značilne mrtve celice z izredno odebeljenimi sekundarnimi celičnimi stenami, in katerega glavna vloga je ohranjanje stabilnosti in mehanske trdnosti rastline.[1] Sekundarne celične stene rastlin vsebujejo denimo celulozo, hemicelulozo in pektinske snovi, občasno pa se v njih pojavlja tudi določena koncentracija lignina.[2] V rastlinah so oporna tkiva porazdeljena tako, da je dosežen največji mehanski učinek z najmanjšo porabo materialov; večinoma so razmeščena v obliki votlih valjev, opornih reber in večjih snopov, pogosto pa obdajajo tudi rastlinske žile (prevajalni sistem).[1] V nekaterih primerih se sklerenhim uporablja tudi kot zaščita rastline ali njenih semen pred objedanjem rastlinojedov, saj so sklerenhimatske celice precej trdne in otežujejo jed tako okrepljenih tkiv. Takšna tkiva so predvsem okoli stebel, semen in nezrelih plodov.[2]
Izraz sklerenhim izvira iz grščine, kjer skleros pomeni trden.[3]
Potreba po razvoju opornega tkiva se je pojavila s prehodom rastlin na kopno, saj so poprej oporno vlogo opravljale turgescentne celice ali pa so rastline lebdele v vodi in se zanašale na hidrostatski tlak.[1]
Sklerenhim delimo na dva morfološka tipa celic, ki se med seboj razlikujeta po obliki in pojavljanju znotraj tkiv:[1]