Srednji vek

Srednji vek
ok. 500 – 1500
Srednjeveški vitraž iz Canterburyjske stolnice (ok. 1175–ok. 1180), ki prikazuje svetopisemsko pripoved Prilika o sejalcu
Vključuje	zgodnji srednji vek visoki srednji vek pozni srednji vek
Ključni dogodki	padec Zahodnega rimskega cesarstva širjenje islama Verdunska pogodba vzhodni razkol križarske vojne Velika listina svoboščin stoletna vojna črna smrt padec Konstantinopla Velika geografska odkritja
Kronologija antika pozna antika zgodnji novi vek renesansa obdobje odkritij

Srednji vek je zgodovinsko obdobje, ki je v Evropi trajalo približno od leta 500 do leta 1500 našega štetja. Je drugo od treh tradicionalnih obdobij zahodne zgodovine: antike, srednjega veka in novega veka. Za srednji vek so značilni prevlada kmetijstva, izkoriščanje kmetov, počasne medregionalne komunikacije, osebni odnosi v oblastnih strukturah in šibkost državne uprave. Obdobje se včasih deli na zgodnji, visoki in pozni srednji vek. Obdobje zgodnjega srednjega veka se imenuje tudi temni vek.

Zmanjševanje števila prebivalcev, propadanje mest in centralne oblasti, množično preseljevanje ljudstev, predvsem germanskih, in pokristjanjevanje, ki se je začelo v pozni antiki, se je nadaljevalo tudi v zgodnjem srednjem veku. Selitve ljudstev so povzročile razpad Zahodnega rimskega cesarstva in nastanek novih kraljestev. V porimskem svetu so se obdavčitve zmanjšale. Vojska se je financirala s podeljevanjem zemljišč. Mešanje poznorimske civilizacije s kulturami osvajalcev je dobro dokumentirano. Vzhodno rimsko ali Bizantinsko cesarstvo je preživelo, vendar je zaradi muslimanskih osvajalcev v 7. stoletju izgubilo Bližnji vzhod in Severno Afriko. Frankovska Karolinška dinastija je v začetku 9. stoletja uspela združiti številne zahodnorimske dežele v veliko cesarstvo, ki je hitro razpadlo na konkurenčna kraljestva, ta pa so se kasneje razdrobila na avtonomne vojvodine in gospostva.

V visokem srednjem veku, ki se je začel po letu 1000, se je število prebivalcev Evrope močno povečalo, saj je srednjeveško toplo obdobje povečalo donose v kmetijstvu, s tehnološkimi in kmetijskimi inovacijami pa se je začela »komercialna revolucija«. Suženjstvo je skoraj izginilo, kmetje pa so lahko izboljšali svoj status s kolonizacijo oddaljenih regij v zameno za gospodarske in pravne koncesije. Iz lokalnih trgovskih središč so se razvila nova mesta, mestni obrtniki pa so se združevali v lokalne cehe, da bi zaščitili svoje skupne interese. Zahodni cerkveni voditelji so sprejeli papeško nadoblast, da bi se znebili laičnega vpliva, kar je pospešilo ločitev zahodne katoliške od vzhodne pravoslavne cerkve ter sprožilo Investiturni boj med papeštvom in posvetnimi oblastmi. S širjenjem težke konjenice je nova aristokracija s strogimi dednimi pravili stabilizirala svoj položaj. V fevdalnem sistemu so bili vitezi plemiškega rodu dolžni vojaško služiti svojim fevdalnim gospodom v zameno za zemljo, ki so jo prejeli v fevd. Na območjih, kjer je bila centralna oblast šibka, so se gradili kamniti gradovi. Proti koncu obdobja se je centralna oblast okrepila. Naselitev zahodnoevropskih kmetov in aristokratov na vzhodna in južna obrobja Evrope, pogosto spodbujena s križarskimi vojnami, je povzročila širitev latinskega krščanstva. Ustanavljanje cerkvenih šol in univerz je spodbudilo novo metodo intelektualne razprave s poudarkom na racionalni argumentaciji, znano kot sholastika. Množična romanja so spodbudila gradnjo masivnih romanskih cerkva, potem pa so inovacije v gradbeništvu pripeljale do razvoja bolj prefinjene gotske arhitekture.

V poznem srednjem veku v 14. stoletju so se dogajale velike nesreče, kot sta lakota in kuga, ki so zmanjšala prebivalstvo za polovico. Konflikti med etničnimi in družbenimi skupinami so se stopnjevali in lokalni konflikti so pogosto prerasli v obsežne vojne, kot je bila stoletna vojna. Ob koncu obdobja je Bizantinsko cesarstvo in balkanske države osvojila nova muslimanska sila: Osmansko cesarstvo. Na Iberskem polotoku so krščanska kraljestva v stoletni vojni zmagala nad svojimi muslimanskimi sosedi. Pomen osebne vere je bil dobro dokumentiran, vendar so zahodni razkol in disidentska gibanja, obsojena kot herezije, predstavljali pomemben izziv za tradicionalne strukture moči v zahodni Cerkvi. Humanistični učenjaki so začeli poudarjati človeško dostojanstvo, zgodnjerenesančni arhitekti in umetniki pa so v Italiji oživili več elementov klasične kulture. V zadnjem stoletju srednjega veka se je s pomorskimi odpravami za iskanje novih trgovskih začelo obdobje odkritij.