Notre-Dame de Paris | |
---|---|
Stolnica Notre-Dame v Parizu | |
Cathédrale Notre-Dame de Paris | |
48°51′11″N 2°20′59″E / 48.8530°N 2.3498°E | |
Kraj | Parvis Notre-Dame – trg Janeza Pavla II., Pariz, Francija |
Verska skupnost | Rimskokatoliška |
Spletna stran | www |
Zgodovina | |
Status | stolnica |
Arhitektura | |
Funkcionalno stanje | neznano (poškodovana v požaru) |
Slog | francoska gotska arhitektura |
Začetek gradnje | 1163 |
Konec gradnje | 1345 |
Lastnosti | |
Dolžina | 128 m |
Širina | 48 m |
Št. zvonikov | 2 |
Višina zvonika | 69 m |
Št. zvonikov | 1 (uničen v požaru) |
Višina zvonika | (nekdaj)[1] 90 m (300 ft) |
Zvonovi | 10 |
Uprava | |
Nadškofija | Rimskokatoliška nadškofija v Parizu |
Vodstvo | |
Nadškof | Michel Aupetit |
Rektor | Patrick Jacquin |
Dekan | Patrick Chauvet |
Laiki | |
Zborovodja | Sylvain Dieudonné[2] |
Uradno ime: Cathédrale Notre-Dame de Paris | |
Tip | Cathédrale |
Razglasitev | 1862[3] |
evid. št. | PA00086250 |
Stolnica Notre-Dame v Parizu (francosko Cathédrale Notre-Dame de Paris; tudi samo Notre-Dame de Paris, kar dobesedno pomeni Naša Gospa v Parizu), znana tudi kot Notredamska stolnica ali preprosto Notre-Dame, je srednjeveška katoliška stolnica na otoku Île de la Cité v četrtem okrožju Pariza, glavnega mesta Francije. Ta stolnica velja za enega najlepših zgledov francoske gotske arhitekture. Od zgodnejše romanske arhitekture se razlikuje po inovativni uporabi rebrastih obokov in ločnih opornikov, velikega in barvitega rozetnega okna zahodnega pročelja in dveh na prečni ladji ter gotskega realizma in obilja večinoma rekonstruiranega kiparskega okrasja.[4]
Stolnico so začeli graditi leta 1160 pod škofom Mauriceom de Sullyjem in dela večinoma končali do leta 1260. Par zvonikov ob glavnem vhodu ni bil nikoli dokončan. V v poznejših stoletjih so stavbo in njeno okrasje pogosto spreminjali. V 90. letih 18. stoletja so med francosko revolucijo poškodovali ali uničili večino religiozne likovne opreme v njej in na pročeljih. Leta 1804 so v cerkvi za francoskega cesarja kronali Napoleona I. Zanimanje množic za zanemarjeno stolnico se je razvilo kmalu po objavi romana Notredamski zvonar Victorja Hugoja leta 1831. Temu je sledil obsežen projekt obnove v letih od 1844 do 1864, ko so stolnici dodali (arhitekt Viollet-le-Duc) znamenit koničast zvonik nad prečno ladjo. Leta 1944 so v notredamski stolnici s petjem Marijine himne Magnificat proslavili osvoboditev Pariza. V 60. letih 20. stoletja so cerkev očistili saj in umazanije ter ji vrnili nekdanjo barvno podobo. Ponovno čiščenje in obnovo so opravili v 90. letih.[5] Stolnica je leta 2013 praznovala svojo 850. obletnico.
Notredamska stolnica je med najbolj poznanimi simboli ne le mesta, temveč vsega francoskega naroda. Navdihnila je številna umetniška dela, npr. že omenjeni Hugojev roman Notredamski zvonar. V njej ima katedro (škofovski prestol) pariški nadškof. Vsako leto jo je do velikega požara obiskovalo 12 milijonov ljudi, s čimer je bila najbolj obiskan kulturni spomenik v Parizu.[6]
15. aprila 2019 je notredamsko stolnico zajel požar in jo močno poškodoval – zrušili sta se dve tretjini strehe in strešni jezdec, ogrožena je bila statična stabilnost jedra. Poleg tega je ogenj močno poškodoval rozetna okna.[1] Številna umetniška dela v njej so bila na varnem, saj so jih že prej odstranili zaradi obnovitvenih del. Francoski predsednik Emmanuel Macron je po požaru sporočil, da nameravajo v nekaj letih sanirati škodo.[7][8] Ob odprtju olimpijskih iger julija 2024 dela še niso zaključena.