Sulejman ibn Abd al-Malik

Sulejman ibn Abd al-Malik سُلَيْمَان ٱبْن عَبْد الْمَلِك
Emir al-muminin Kalif Alahovega kalifata
Zlati dinar, kovan pod Sulejmanom, verjetno v Damasku leta 715 ali 716
7. kalif Omajadskega kalifata
Vladanje	24. februar 715 – 24. september 717
Predhodnik	Al-Valid I.
Naslednik	Omar ibn Abd al-Aziz
Rojstvo	ok. 675 Medina, Omajadski kalifat
Smrt	24. september 717 (star ok. 42 let) Dabi, Sirija, Omajadski kalifat
Pokop	Dabik, Omajadski kalifat
Žene	Um Aban bint Aban ibn al-Hakam ibn Abi al-As Um Jazid bint Abd Alah ibn Jazid I Um Amr bint Abd Alah ibn Halid ibn Asid Ajša bint Abd Alah ibn Amr ibn Utman Suda bint Jahja ibn Talha ibn Ubajd Alah Ajša bint Asma bint Abd al-Rahman ibn al-Harit al-Mahzumija
Potomci	Ajub Davud Mohamed Jazid Abd al-Vahid Alkasim Said Abalah Jahja Al-Harit Amr Omar Abd al-Rahman
Imena Sulejman ibn Abd al-Malik ibn Marvan
Rodbina	Marvanidi
Vladarska rodbina	Omajadi
Oče	Abd al-Malik ibn Marvan
Mati	Valada bint al-Abas
Religija	islam

Sulejman ibn Abd al-Malik ibn Marvan (arabsko سُلَيْمَان ٱبْن عَبْد الْمَلِك ٱبْن مَرْوَان, latinizirano: Sulaymān ibn ʿAbd al-Malik ibn Marwān), sedmi omajadski kalif, ki je vladal od leta 715 do svoje smrti, * ok. 675, Medina, Omajadski kalifat, † 24. september 717, Dabik.

Bil je sin kalifa Abd al-Malika ibn Marvana (vl. 685–705) in Valade bint al-Abas. Svojo kariero je začel kot guverner Palestine, medtem ko sta njegov oče Abd al-Malik in brat al-Valid I. (vl. 705–715) vladala kot kalifa. Tam je bil njegov mentor teolog Radža ibn Hajva al-Kindi. Spletel je tesne vezi z Jazidom ibn al-Muhalabom, glavnim nasprotnikom al-Hadžaja ibn Jusufa, al-Validovega močnega podkralja Iraka in vzhodnega dela kalifata. Sulejmanu se je zameril al-Hadžajev vpliv na njegovega brata. Sulejman je kot guverner ustanovil mesto Ramla in v njem zgradil Belo mošejo. Novo mesto je nadomestilo Lod kot glavno mesto Palestine. Lod je bil vsaj delno uničen, njegovi prebivalci pa so bili morda prisilno preseljeni v Ramlo, ki se je razvila v gospodarsko središče, postala dom številnim muslimanskim učenjakom ter ostala trgovsko in upravno središče Palestine do 11. stoletja.

Ko je Sulejman prevzel mesto kalifa, je odpustil številne guvernerje in generale svojega predhodnika. Z njihovo pomočjo je kalifat dosegel svoj največji ozemeljski obseg. Med odstavljenimi sta bila osvajalec Transoksanije (srednja Azija) Kutajba ibn Muslim, ki so ga v neuspešnem uporu v pričakovanju njegove razrešitve ubili lastni vojaki, in osvajalec Sinda (zahodna Indijska podcelina) Mohamed ibn al-Kasim, ki je bil usmrčen. Na zahodu je Sulejman odstavil Muso ibn Nusairja, osvajalca Iberskega polotoka (Al Andaluz) in guvernerja Ifrikije (osrednja Severna Afrika), in dal ubiti njegovega sina Abd al-Aziza, guvernerja Al Andaluza. Čeprav je Sulejman nadaljeval militaristično politiko svojih predhodnikov, se je ozemeljska širitev med njegovo vladavino večinoma ustavila, deloma zaradi učinkovitega odpora vzdolž srednjeazijskih meja in propada tamkajšnjega arabskega vojaškega vodstva in organizacije po Kutajbovi smrti. Sulejmanov pooblaščenec nad vzhodnim kalifatom in njegov zaupnik Jazid je leta 716 vdrl na južno kaspijsko obalo, vendar se je umaknil in se zadovoljil s tributarno ureditvijo, potem ko so ga premagali lokalni iranski vladarji. Sulejman je okrepil vojno z Bizantinskim cesarstvom, glavnim žariščem njegovih vojnih prizadevanj, ki je dosegla vrhunec z obleganjem Konstantinopla v letih 717–718, ki se je končalo s katastrofalnim arabskim porazom.

Sulejman je umrl v Dabiku med obleganjem mesta. Njegov najstarejši sin in izbrani naslednik Ajub je umrl že pred njim. Sulejman se je odločil za nekonvencionalno odločitev in za kalifa imenoval svojega bratranca Omarja namesto svojega sina ali brata. Obleganje Konstantinopla in sovpadanje njegove vladavine z bližajočo se stoto obletnico hidžre je privedlo do tega, da so sodobni arabski pesniki na Sulejmana gledali v mesijanskem smislu.