Sveti Pavel | |
---|---|
apostolus gentium (apostol poganov) | |
Rojstvo | שאול התרסי in Saulus Tarsensis cca. 5 Tarz, Kilikija[d], Rimsko cesarstvo[1] |
Smrt | cca. 66 Rim, Rimska Italija, Rimsko cesarstvo |
Čaščenje | Katoliška Cerkev, Pravoslavna Cerkev, Evangeličanske Cerkve |
Romarsko središče | Bazilika svetega Pavla zunaj obzidja, Rim |
God | 29. junij |
Atributi | knjiga, meč |
Zavetnik | katoliškega tiska, teologov, duhovnikov, delavk, preprogarjev, vrvarjev, sedlarjev, pletarjev, varuje pred kačami in strahom |
Sveti Pavel ((starogrško Παῦλος, Paulos), prvotno Savel iz Tarza (starogrško Σαῦλος, Saulos; hebrejsko שאול, Šaul)), apostol, krščanski misijonar in avtor pisem, ki predstavljajo velik del Nove zaveze,[2][3] mučenec in svetnik. *med 5 in 10,[4] Tarz, Kilikija; †67,[4] Rim, Rimsko cesarstvo.
V Evropo je prinesel krščanstvo, Cerkvi zapustil neprecenljivo dediščino in do konca ohranil svojo vero.[2]
Smatrajo ga kot najpomembnejšo osebnost apostolske dobe.[5][6] V 30. in 50. letih 1. stoletja je ustanovil več cerkvenih skupnosti v Mali Aziji in Evropi. Svoj status Juda in rimskega državljana je uporabljal v prid služenju tako judovskim kot rimskim občestvom.[3]
Rodil se je v Tarzu, prestolnici rimske province Kilikije. O sebi je napisal, da je Hebrejec izmed Hebrejcev, farizej in eden od tistih, ki je v judovstvu napredoval mnogo pred svojimi vrstniki. Vneto je preganjal zgodnje privržence Jezusa Kristusa in nasilno poskušal uničiti nastajajočo krščansko cerkev. Spreobrnjenje na poti v Damask je radikalno spremenilo njegovo življenjsko pot.[3]
Po svojem spreobrnjenju je Pavel začel pričevati, da je Jezus Kristus Božji Sin.[7] Njegovo vodstvo, vpliv in zapuščina so vodili v ustanavljanje skupnosti, ki so jih vodile poganske skupine, ki so častile Jezusa in so pripadale judovskemu moralnemu zakonu, ampak so opustile ali razrahljale obredna in prehranska učenja Mojzesove postave.
Učil je, da so ti zakoni in obredi izpolnjeni z življenjem v Kristusu ali pa so bili simbolni predhodniki Kristusa. Kakšen je bil dejanski odnos med Pavlom in judovstvom, še ni popolnoma jasno. Pavel je učil o življenju in delu Jezusa Kristusa in o njegovem oznanjevanju nove zaveze, ki se je vzpostavila s Kristusovo smrtjo in njegovim vstajenjem.
Avtorstvo štirinajstih od sedemindvajsetih novozaveznih knjig je pripisanih Pavlu. Približno polovica Apostolskih del govori o Pavlovem življenju in delu. Nesporno je avtorstvo sedmih pisem. Najbolj sporno je avtorstvo Pisma Hebrejcem. Avtorstvo drugih šestih pisem pripisujejo njegovim sledilcem, ki so pisali v njegovem imenu in so uporabljali snov iz njegovih pisem.[3][5]
Danes so njegova pisma globoko zakoreninjena v teologiji, slavljenju in pastorali rimskokatoliške in evangeličanskih Cerkva na Zahodu, prav tako pa v pravoslavni Cerkvi na Vzhodu.[8] Med mnogimi drugimi apostoli in misijonarji, vključenimi v širjenje krščanske vere,[3] je bil Pavlov vpliv na krščansko misel in praktično življenje označen kot »tako globok, kot je bil prodoren«.[8] Sveti Avguštin je razvil Pavlovo idejo, da je odrešenje utemeljeno na veri in ne na izpolnjevanju postave.[9] Luthrova interpretacija Pavlovih pisem je močno vplivala na njegovo doktrino sola fide.
Sveto pismo Pavlove smrti ne omenja. Umrl je leta 67, v času Neronovega preganjanja.[4]