Back تازيو نوفولارى ARZ Tazio Nuvolari AST Тацио Нуволари Bulgarian Tazio Nuvolari Catalan Tazio Nuvolari Czech Tazio Nuvolari German Τάτσιο Νουβολάρι Greek Tazio Nuvolari English Tazio Nuvolari Spanish Tazio Nuvolari Basque
| Tazio Nuvolari | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 16. november 1892[1][2][…] Castel d'Ario[d][4] |
| Smrt | 11. avgust 1953[4] (60 let) Mantova[4] |
| Narodnost |  Italijan |
| Dirke za Veliko nagrado[5] | |
| Leta aktivnosti | 1921 - 1948 |
| Dirke | 171 |
| Moštva | Scuderia Ferrari, Alfa Corse, Auto Union AG, Officine Alfieri Maserati, Scuderia Nuvolari, Automobiles Ettore Bugatti, SA Automobiles Eduardo Bianchi, Scuderia Siena, F. W. Stiles, Scuderia Ambrosiana, Officine Meccaniche, Whitney Straight Ltd., Cisitalia SpA |
| Zmage | 45 |
| Pole pozicije | 7 |
| Najhitrejši krogi | 38 |
| Prva dirka | Velika nagrada Garde 1921 |
| Prva zmaga | Velika nagrada Tigullia 1924 |
| Zadnja zmaga | Velika nagrada Albija 1946 |
| Zadnja dirka | Velika nagrada Francije 1948 |
| Mednarodni hram slavnih, 1998 | |
Tazio Nuvolari, italijanski dirkač, * 16. november 1892, Castel d'Ario, Italija, † 11. avgust 1953, Mantova, Italija.
Dirkati je začel leta 1920 v starosti sedemindvajsetih let in je do leta 1930 nastopal tako na motociklističnih kot tudi avtomobilističnih dirkah. Leta 1925 je osvojil naslov Evropskega motociklističnega prvaka v razredu do 350 cm³. Od sezone 1931 pa se je odločil popolnoma posvetiti avtomobilističnemu dirkanju za ekipo Alfa Romeo. Že v naslednji sezoni 1932 je z dvema zmagama in enim drugim mestom na treh prvenstvenih dirkah prepričljivo osvojil naslov Evropskega avtomobilističnega prvaka. Ob tem je zmagal še na štirih neprvenstvenih dirkah, tudi Targa Florio in Veliki nagradi Monaka
Po umiku Alfe Romeo iz dirkanja, se je Nuvolari pridružil Ferrariju, ki je dirkal s kupljenimi dirkalniki Alfe Romeo. Že med sezono 1933 je zaradi slabega dirkalnika prestopil v Maserati, ki pa se je ob koncu sezone 1934 umaknil iz dirkanja, in Nuvolari se je vrnil v Ferrari. Moštvo ga sicer ni želelo sprejeti, toda na pritisk Mussolinija, takratnega predsednika vlade, so ga morali.
Njegov odnos s Ferrarijem se je še poslabšal v sezoni 1937 in na dirki za Veliko nagrado Švice je dirkal za Auto Union kot preizkus pred prestopom v naslednji sezoni 1938. Tam je ostal do izbruha druge svetovne vojne in prekinitve dirkanja v Evropi. Po koncu vojne se je šibkega zdravja in star 54 let vrnil na dirke. Na svoji zadnji dirki Salita al Monte Pellegrino leta 1950 je končal prvi v svojem razredu, skupno pa peti. Leta 1953 je umrl zaradi kapi.
- ↑ Encyclopædia Britannica
- ↑ Roglo — 1997.
- ↑ Munzinger Personen
- ↑ 4,0 4,1 4,2 Cancellieri G. Dizionario Biografico degli Italiani — 2013. — Vol. 79.
- ↑ Statistika kariere (dirke, zmage, najboljši štartni položaji, najhitrejši krogi, podrobnejši rezultati, podrobnejša statistika) na Racing Database (angleško)