Teorija zarote

Teoríja zaróte (tudi konspiracionízem^[1]) je vrsta teorije, ki se močno ali popolnoma razlikuje od uradno priznane teorije. Ta vrsta teorije podaja alternativno razlago stvari ali dogodkov, uradno razlago pa obravnava kot manipulacijo in prikrivanje skrivnega delovanja ene ali več skrivnih oseb ali združb.^[2]

Take teorije so se v zgodovini pojavile v povezavi z marsikaterim dogodkom ali stvarjo. Pri tem je šlo včasih za dogodke, ki so bili zaviti v skrivnost ali so bile uradne razlage zelo suhoparne oz. celo v nasprotju z logiko, zaradi česar so ljudje začeli razvijati svoje razlage, ki naj bi pojasnile pravo ozadje takih dogodkov.

Pojem »teorija zarote« se včasih uporablja za poskus diskreditacije alternativnih razlag kot absurdnih oz. neresničnih. Zato so zagovorniki alternativnih teorij s strani okolice večinoma obravnavani negativno. Najbolj so na udaru tisti, ki za svoje trditve nimajo dovolj dobrih dokazov. Kljub temu nekatere take teorije z dovolj dokazi delujejo bolj logično od uradnih razlag. Zagovorniki so tudi mnenja, da jih odgovorni z negativnim odnosom do teh teorij poskušajo diskreditirati in na tak način poskušajo prikriti resnico. Med zagovorniki in raziskovalci alternativnih teorij se kljub negativnemu odnosu okolice najdejo tudi znanstveniki, čeprav imajo nekateri zaradi tega raziskovanja tudi težave.

Nekatere teorije, ki so bile nekoč označene za teorije zarote, so se kasneje izkazale kot resnične. Med slednje sodijo:

• Požig Reichstaga (1933)
• Uprizorjen nemški napad na nemško radijsko postajo v Gleiwitzu na Poljskem (1939)
• Operacija Gladio
• Projekt MKULTRA (razvoj metod za nadzor misli)

1. ↑ https://www.universalis.fr/encyclopedie/conspirationnisme/
2. ↑ Conspiracy theory na Knowledgerush.com. Pridobljeno 30.1.2009.