Gejzon (starogrško γεῖσον, pogosto se zamenja z nekoliko širšim izrazom venec) je arhitekturni element, pomemben zlasti pri grških in rimskih zgradbah, uporablja pa se tudi v arheoloških publikacijah. Gejzon je del ogredja, ki štrli navzven z vrha friza v dorskem slogu in z vrha friza (ali včasih arhitrava) jonskega in korintskega sloga, ki na pročelju templja uokvirja trikotno čelo strehe (timpanon). Zunanji zgornji rob ima pogosto še odkapnik, narejen kot izpostavljena letev za odvod deževnice; letve ali drugi okrasni elementi so bili včasih tudi poslikani. Nad gejzonom je potekala sima (kapni napušč na antičnem ostrešju). Spodnji gejzon se lahko imenuje nadstrešek (francosko soffite, latinsko suffigere – v arhitekturi katera koli spodnja stran). Oblika gejzona (zlasti odkapnik) se pogosto uporablja kot element za določanje kronologije razvoja zgradbe. [1]