Viborg | |||
---|---|---|---|
| |||
Koordinati: 60°43′N 28°46′E / 60.717°N 28.767°E | |||
Država | Rusija | ||
Oblast | Leningrajska oblast | ||
gradnja gradu Viborg | 1293 | ||
Upravljanje | |||
• Župan | Gennady Orlov | ||
Prebivalstvo (2018)[1] | |||
• Skupno | 77.400 | ||
Časovni pas | UTC+3 (moskovski) | ||
Poštna številka | 188800–188802, 188804, 188805, 188807–188811, 188819, 188899 | ||
Spletna stran | www |
Viborg (rusko Вы́борг, Viborg; finsko Viipuri) je mesto v severozahodni Rusiji ob obali Karelijske ožine, blizu vrha Viborškega zaliva, 130 km severozahodno od Sankt Peterburga, 245 km vzhodno od finske prestolnice Helsinki in 38 km južno od ruske meje s Finsko, kjer Sajmenski prekop vstopi v Finski zaliv. Zadnji popis prebivalstva Viborga je 72.530 (popis 2021).
Vyborg je bil ustanovljen kot srednjeveška trdnjava na Finskem pod švedsko oblastjo med tretjo švedsko križarsko vojno. Po številnih vojnah med Rusi in Švedi je pogodba iz Nöteborga leta 1323 določila mejo vzhodne Finske in ločila obe kulturi.[3] Viborg je ostal pod švedsko oblastjo, dokler ga med veliko severno vojno niso zavzeli Rusi. Pod rusko vladavino je bil Viborg sedež gubernije Viborg, dokler ni bil vključen v novo ustanovljeno Veliko vojvodstvo Finska, avtonomno državo, ki ji je vladal Ruski imperij. Finska je leta 1917 razglasila svojo popolno neodvisnost od Rusije, po kateri je Viborg postal njeno drugo najpomembnejše mesto za Helsinki in mednarodno zastopan kot njeno najbolj večkulturno mesto.[4][5][6] Med drugo svetovno vojno je bilo prebivalstvo Viborga evakuirano in mesto je bilo prepuščeno Sovjetski zvezi. Leta 2010 je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev Viborgu podelil status »mesta vojaške slave«[7].[19]
Mesto gosti ruski konec 1222 km plinovoda Severni tok 1, ki je bil položen leta 2011 in ga upravlja konzorcij, ki ga vodi rusko državno podjetje za ogljikovodike Gazprom za črpanje 55 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina na leto pod Baltskim morjem do Lubmina v Nemčiji.[8]