Vizigotski zakonik

Vizigotski zakonik (latinsko Forvm Ivdicvm ali Liber Ivdiciorvm, špansko Libro de los Juicios) je zbirka zakonov, ki jo je sestavil hispanski vizigotski kralj Hindasvint v drugem letu svojega vladanja (642/643). Zakonik je pregledal in dopolnil njegov sin Rekesvint in ga objavil okoli leta 654, zato je znan tudi kot Rekesvintov zakonik.^[1]

Zakonik so dopolnjevali tudi kralji Vamba, Ervig, Egika in verjetno Vitica. Z njim se je dokončno ukinila dvojna zakonodaja, od katerih je ena veljala za Hispanorimljane, druga pa za Vizigote. Podložniki Vizigotskega kraljestva so se prenehali deliti na Rimljane (latinsko Romani) in Gote (latinsko Gothi) in postali Hispani (latinsko Hispani). Za Gote so do takrat veljali zakoni, zbrani leta 475 v Evrikovem zakoniku (Codex Euricianus), za Rimljane pa rimsko pravo, ki ga je leta 506 poenotil Alarik II. v Alarikovem brevirju (Breviarium Alaricianum).

Zakonik je bi v veljavi zelo dolgo. Samostanski zapisi iz 10. stoletja iz Galicije omenjajo, da so se z njim urejale družinske in politične zadeve, dedovanje ter varstvo ovdovelih žena in sirot.^[2] Ti zakoni so imeli v kombinaciji s cerkvenimi kanoni zelo močan teokratski značaj.

Mavri so po zasedbi Iberskega polotoka obdržali Vizigotski zakonik, ker je bilo kristjanom v predmetih, ki se niso neposredno dotikali osvajalcev, na primer pobiranje davkov, dovoljeno uporabljati svoje zakone. Ko je Ferdinand III. Kastiljski leta 1241 osvojil Cordobo, je odredil, da se zakonik z nekaterimi spremembami prevede iz latinščine v kastiljščino. Pod imenom Fuero Juzgo se je uporabljal kot lokalni zakonik v nekaterih delih Iberskega polotoka.

Katalonski prevod zakonika je najstarejši odkriti dokument, pisan v katalonskem jeziku.

1. ↑ King, str. 148-149.
2. ↑ C. Klapisch-Zuber, A History of Women: Book II Silences of the Middle Ages, The Belknap Press of Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, London, 2000, str. 74.