Vulkanska dolina Waimangu

Jezero Frying Pan Lake in Cathedral Rocks
Termalna aktivnost na obali jezera Rotomahana, v bližini nekdanje lokacije Rožnatih teras

Vulkanska dolina Waimangu je hidrotermalni sistem, ki je nastal 10. junija 1886 z vulkanskim izbruhom gore Tarawera na Severnem otoku Nove Zelandije. Obsega jezero Rotomahana, mesto Rožnatih in Belih teras, pa tudi lokacijo gejzirja Waimangu, ki je bil aktiven od leta 1900 do 1904.[1][2] Območje je vse bolj dostopno kot turistična atrakcija in vsebuje jezero Frying Pan, ki je največji vroč vrelec na svetu,[3] in soparno in običajno bledo modro kratersko jezero Inferno, največje gejzirju podobno znamenitost na svetu, čeprav samega gejzirja ni mogoče videti, ker igra na dnu jezera.[4]

Waimangu je beseda v jeziku Maori, ki pomeni 'črna voda'. To ime izhaja iz vode, ki jo je bruhal gejzir Waimangu, ki je bila črna od blata in kamenja.

Od leta 1890 naprej so dolino postopoma naravno ponovno poselile rastline, od alg in bakterij, ki ljubijo vročo vodo, do mahov in številnih vrst avtohtonih praproti, grmovnic in dreves. Te pa podpirajo avtohtone vrste ptic, vključno kererū (Hemiphaga novaeseelandiae), tūī (Prosthemadera novaeseelandiae), svetlečo kukavico (Chrysococcyx lucidus), pahljačasto ptico (Rhipidura fuliginosa), zvonca (Anthornis melanura) in pūkekom (Porphyrio melanotus), pa tudi vnesene vrste ptic, kot so žalostna majna, sraka, ščinkavec in vrabec. V spodnjih predelih doline in na jezeru Rotomahana uspeva populacija črnega laboda (Cygnus atratus). Po navedbah lokalnih vodnikov jih je v regijo iz Zahodne Avstralije prinesel George Edward Gray v 19. stoletju skupaj z valabijem.

Kot redek ekosistem, popolnoma naravno ponovno vzpostavljen po vulkanskem izbruhu, je Waimangu zaščiten kot slikovit rezervat, ki ga upravlja Ministrstvo za varstvo NZ. Razvijajoči se lokalni avtohtoni gozd je edini trenutni novozelandski primer ponovne vzpostavitve vegetacije po popolnem opustošenju brez človeškega vpliva, kot je sajenje.[5] Številne geotermalne značilnosti Waimanguja so uvrščene v kategorijo A – izjemno pomembne, mednarodnega pomena.[6]

  1. Bunn, Rex; Nolden, Sascha (7. junij 2017). »Forensic cartography with Hochstetter's 1859 Pink and White Terraces survey: Te Otukapuarangi and Te Tarata«. Journal of the Royal Society of New Zealand. 48: 39–56. doi:10.1080/03036758.2017.1329748. ISSN 0303-6758. S2CID 134907436.
  2. Bunn and Nolden, Rex and Sascha (december 2016). »Te Tarata and Te Otukapuarangi: Reverse engineering Hochstetter's Lake Rotomahana Survey to map the Pink and White Terrace locations«. Journal of New Zealand Studies. NS23: 37–53.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  3. »The Eruption & Birth of Waimangu«. Waimangu Volcanic Valley. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. junija 2018. Pridobljeno 22. decembra 2014.
  4. »World & National Importance«. Waimangu Volcanic Valley. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. junija 2018. Pridobljeno 22. decembra 2014.
  5. Waimangu Wanderer Guide, October 2013
  6. »Classifying geothermal systems«. Waikato Regional Council. Pridobljeno 22. decembra 2014.

From Wikipedia, the free encyclopedia · View on Wikipedia

Developed by Nelliwinne