Vzhodnoslovanski jeziki

Da bo dosegal kakovostna merila Wikipedije, je treba članek »wikificirati«. Prosimo, pomagajte ga izboljšati tako, da dodate ustrezne notranje povezave ali pa izboljšajte njegovo postavitev. (mesec ni naveden) Za dodatne informacije kliknite povezavo [razširi] na desni strani. Razlog za vključitev tega označevalca v tem članku ni podan. Razlog lahko vnesete z uporabo parametra |razlog=, npr: {{Wikificiraj|razlog=Vaš razlog}} Prosimo, nadomestite HTML z wikioznačevalnim jezikom kjer je to ustrezno. Dodajte wikipovezave. Kjer je to primerno ustvarite povezave na druge članke s pomočjo "[[" in "]]" na obeh straneh ustreznih besed (za več informacij glej WP:POVEZAVA) in preverite, da vaše povezave kažejo, kakor ste pričakovali. Prosimo, da ne povezujete izrazov, ki so večini bralcev poznani, npr. vsakdanjih poklicev, dobro znanih geografskih pojmov in vsakodnevnih predmetov. Oblikujte uvod. Ustvarite ali izboljšajte uvodni razdelek. Uredite naslove poglavij, kot je opisano v Slogovnem priročniku za postavitev strani. Dodajte infopolje, če je to za članek ustrezno. Popravite vse mrtve povezave / uredite navajanje virov in sklicev na koncu besedila; kjer je ustrezno, uporabite predloge za navajanje. Odstranite ta označevalec.

Vzhodnoslovanski jeziki
Geografska porazdelitev	Rusija  Ukrajina  Belorusija Pridnestrje  Kazahstan  Kirgizistan Baltik Kavkaz
Lingvistična klasifikacija	indoevropski baltoslovanski slovanski Vzhodnoslovanski jeziki
Zgodnja oblika	starovzhodnoslovanščina
Podrazdelitve	beloruščina ruščina ukrajinščina rusinščina
Distribution of the East Slavic languages   ruščina   beloruščina   ukrajinščina   rusinščina

Vzhodnoslovanski jeziki so skupina jezikov, ki so del slovanske veje indoevropske jezikovne družine. Sestavljajo eno izmed treh podskupin slovanskih jezikov.

Razširjeni so na območju vzhodne Evrope, severne Azije in Kavkaza. Med slovanskimi jeziki imajo vzhodnoslovanski največ govorcev. Živi jeziki te skupine so ruščina, beloruščina in ukrajinščina. Med vzhodnoslovanske jezike pa prištevajo tudi rusinščino, ki jo obravnavajo ali kot ločen jezik, ali pa kot narečje ukrajinščine.

Vzhodnoslovanski jeziki izhajajo iz skupnega prednika, iz starovzhodnoslovanščine (staroruščine), narečne skupine praslovanščine, ki se je razdelila v 14.-15. stoletju na tri skupine, ki jih poznamo danes.

Govorci vzhodnoslovanskih dialektov praslovanščine so v sredini 1. tisočletja našega štetja poselili veliko območje vzhodne Evrope, in se hkrati ločili od govorcev drugih skupin slovanskih dialektov ter od slovanske pradomovine. Na osnovi vzhodnoslovanskih dialektov, je nastala starovzhodnoslovanščina oziroma staroruščina. Do približno 14. stoletja se je ohranila kot glavni jezik vzhodnih Slovanov na tem območju.

V 14. stoletju je zaradi prevladujočega zgodovinskega položaja - vpadov mongolskih in tatarskih ljudstev in širjenja Litovske kneževine prišlo do vidnejših razlik med govori nastajajočih vzhodnoslovanskih jezikov. V 15. stoletju so pisni spomeniki že dovolj jasno odražali značilnosti in razlike nastajajočih novih jezikov – ruščine (velikoruščina), ukrajinščine ter beloruščine. V ukrajinščini in beloruščini je zapisan jezik že odražal skupne značilnosti nastajajočih jezikov in njune posebne značilnosti. V 17. in 18. stoletju se je ta proces zaradi širjenja Moskovske države in politične krepitve Katarine Velike, upočasnil. Nekateri govorijo celo o začasnem premoru v tradiciji razvoja beloruskega in ukrajinskega knjižnega jezika. V literaturi sta se novonastala ukrajinščina in beloruščina ustalili šele v 19. stoletju, pri čemer sta bili, zaradi odsotnosti od pismene tradicije, bolj usmerjeni k ljudskemu pogovornemu jeziku. V pismenih spomenikih iz 16. – 17. stoletja, se vse bolj in bolj pojavlja živi govor. V tem času je bil pomemben tudi razkol med cerkveno tradicijo ter posvetno pismenostjo. V besedilih sta se v 18. stoletju pojavljala bolj raznolika tematika in stil. Šele v začetku 19. stoletja, pa se je začelo oblikovanje novega ruskega knjižnega jezika.

Medsebojno razmerje ruščine, ukrajinščine in beloruščine je precej zapleteno. Beloruščino in ruščino združuje pomembna stopnja razvoja mehkih soglasnikov: beloruščina je združena z južnovelikoruskimi dialekti akanja. Južnovelikoruski govori, beloruščina in ukrajinščina so združeni s karakteristikami pripornega g (г), kateremu nasprotuje velikoruski (in tudi rusko literarni) zapornik g. Za ukrajinščino in severnovelikoruske govore je značilno okanje. Na obmejnih območjih vseh treh jezikov se pojavljajo govori, ki združujejo značilnosti sosednjih jezikov, tako imenovanih prehodnih jezikov. V ukrajinščini in beloruščini, posebno v knjižnem jeziku, pomembno mesto zavzema splošno besedje, ki je zelo pogosto prevzeto iz poljščine, istočasno pa je v vseh treh vzhodnoslovanskih jezikih značilen skupno besedje, nastalo kot rezultat skupnega izvora in vzporednega razvoja. Staroslovansko besedišče, ki ima pomembno mesto v ruskem besedju, ima več skupnih značilnosti z ukrajinščino, kot z beloruščino. Hkrati pa ima na področju fonetike ukrajinščina morda več novih pojavov kot beloruščina in ruščina, ki sta na tem področju tesneje povezani. Vzhodnoslovanski jeziki predstavljajo med seboj najbolj tesno povezano sorodno skupino slovanskih jezikov.^[1][2][3]

1. ↑ Караулов, Ю. Н. (1997). Русский язык. Изд. 2-ое. Москва: Дрофа. Энциклопедия (str. 77-78)
2. ↑ Супрун А.Е., Калюта А.М. Введение в славянскую филологию (str. 35-36)
3. ↑ Кондрашов Н.А. Славянские языки (str. 35-36)