Wittelsbachi

Rodbina Wittelsbach
grb Wittelsbachov
Država	Bavarska, Köln, Nemčija, Grčija, Ogrska, Kalmarska unija, Švedska, Palatinat
Ustanovljeno	11. stoletje
Ustanovitelj	Oton I., grof Scheyern
Trenutni vodja	Franc, vojvoda Bavarski
Zadnji vladar	Ludvik III. Bavarski, odstopil 7. novembra 1918
Nazivi	List cesar Svetega rimskega cesarstva rimsko-nemški kralj ogrski kralj danski kralj švedski kralj norveški kralj grški kralj bavarski kralj bavarski vojvoda bavarski volilni knez volilni knez Renskega palatinata brandenburški volilni knez kölnski nadškof in volilni knez lieški knezoškof jüliško-berški vojvoda holandski grof hainautski grof tirolski grof
Mlajše veje	Pfalz-Simmern, Pfalz-Sulzbach, Pfalz-Neumarkt, Pfalz-Zweibrücken, Pfalz-Birkenfeld, Bavarska-Landshut, Bavarska-Straubing, Bavarska-Ingolstadt Bavarska-München

Rodbina Wittelsbach, južnonemška knežja rodbina, poznana od 11. stoletja, na položaju bavarskih kraljev do leta 1918.

Zasedali so položaje palatinov, vojvod, nadškofov in škofov, volilnih knezov Svetega rimskega cesarstva, bavarskih kraljev, eden je postal nemški kralj, dva tudi cesarja. Trije člani rodbine so postal švedski kraji, za krajše čase pa so nosili kraljeve krone Danske, Norveške, Grčije in Ogrske.

Wittelsbachi so v osnovi grofje Scheyern, ki so leta 1116 preselili svojo rezidenco v nekoliko prej zgrajeni grad Wittelsbach in se začeli imenovati po njem. Grof Oton (†1156) je za svoje zasluge leta 1180 dobil v fevd vojvodino Bavarsko, postal je prvi wittelsbaški bavarski vojvoda Oton I. Njegov sin Ludvik I. je od cesarja Friderika II. dobil še Renski palatinat in z njim volilni glas. Ludvik IV. Wittelsbaški se je v letih 1314 in 1328 povzpel na položaj nemškega kralja in cesarja. Da bi končal neprestane prepire v rodbini, je leta 1329 s sporazumom v Paviji prepustil Renski palatinat (Pfalz) in del severovzhodne Bavarske, kasneje poimenovan Zgornji Palatinat (Oberpfalz) naslednikom svojega pokojnega brata Rudolfa I. (†1319). Rodbina se je s tem razdelila na dve glavni veji, pfalško z začetnikom Rudolfom I. in bavarsko z začetnikom Ludvikom IV. Veji sta odtlej ločeno vladali, se vejali naprej in med svojimi potomci delili svoja dedna ozemlja. Po rodbinskem dogovoru je morala veja, ki ni imela moškega naslednika, prepustiti posesti sorodstveno najbližji veji. Leta 1777 je bavarska veja ostala brez zakonitih moških naslednikov in vsa wittelsbaška posest se je spet združila pod pfalškim naslednikom, volilnim knezom Karlom IV. Teodorjem. V času napoleonskih vojn so Wittelsbachi postali bavarski kralji. Na čelu kraljevine so vztrajali vse do konca prve svetovne vojne. Njihovi potomci si še vedno nadevajo visoke plemiške naslove.