Zoofilija (botanika)

Zoofilija (opraševanje s pomočjo živali)

Trepetavke (družina Syrphidae) so ene izmed številnih žuželčjih opraševalcev. Zanje je značilna tudi mimikrija, ker s svojim črno-rumenim vzorcem spominjajo na ose in sršene, četudi same niso nevarne.

Kolibriji so eni izmed najbolj prepoznavnih ptičjih opraševalcev. Na sliki je prikazan karminasti topaz (Topaza pella).

Zoofilija (manj ustrezno zoogamija) je botanični izraz, ki se uporablja za tip opraševanja, pri katerem pelod prenašajo živali. Rastlinskim vrstam, ki jih oprašujejo živali, rečemo zoofilne rastline.^[1] Opraševalci tovrstnih rastlin so največkrat nevretenčarji (denimo žuželke, pri čemer takšen tip zoofilije imenujemo entomofilija), določene rastlinske vrste pa oprašujejo tudi vretenčarji (na primer netopirji in ptiči, pri čemer opraševanje s pomočjo slednjih imenujemo ornitofilija). Zoofilne rastline so v evolucijskem razvoju pridobile mehanizme, ki jih delajo bolj privlačne za opraševalce; mnoge imajo barvite cvetove, vzorce na cvetnih listih, močan vonj ali proizvajajo nektar. Tovrstni medvrstni odnosi so velikokrat koristni za oba partnerja, saj opraševalec dobi hrano, medtem ko je rastlini omogočeno razmnoževanje.^[2]

Opraševanje je proces, pri katerem nek dejavnik omogoči prenos peloda od prašnikov, kjer ta nastaja, do brazde pestiča.^[3] Obstaja mnogo različnih prenašalcev pelodnih zrn (tako imenovanih vektorjev); poznamo abiotske (denimo veter, pri čemer takšen tip opraševanja imenujemo anemofilija, in vodo, ki oprašuje v procesu hidrofilije^[1]) ter biotske (živali).^[4] Vsi načini opraševanja imajo določene prednosti, a so hkrati prisotne tudi slabosti. Tako je denimo zoofilija priročna, ker je tak način opraševanja veliko bolj neposreden in pogosto vodi v uspešno oprašitev. Po drugi strani mora zoofilna rastlina porabiti precej energije in snovi za proizvodnjo nektarja, ki je predpogoj za prihod samega opraševalca. Dobra stran abiotskih opraševalcev je prav v ekonomičnosti, saj takšne rastline ne porabljajo snovi za izdelavo nektarja, a se slabost pokaže v manjši usmerjenosti opraševanja, ker se pelod prenaša naključno.^[5]

Za zoofilijo je značilno, da žival seže v notranjost cveta, da bi se hranila z nektarjem. Medtem se podrgne ob rastlinske prašnike, iz katerih se na žival izloči pelod. Nekaj izmed teh pelodnih zrn je kasneje preneseno na brazdo pestiča drugega cveta.^[5]

1. ↑ ^{1,0 1,1} »Botanični terminološki slovar«. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Pridobljeno 5. februarja 2021.
2. ↑ Kubitzki, Klaus; Huber, Herbert (1998). Flowering plants, Monocotyledons : Lilianae (except Orchidaceae). Berlin: Springer-Verlag. ISBN 3-540-64060-6. OCLC 38542654.
3. ↑ »Definition of pollination«. Dictionary.com (v angleščini). Pridobljeno 5. februarja 2021.
4. ↑ »What are Pollinators«. Pollinator.org (v ameriški angleščini). Pridobljeno 31. januarja 2021.
5. ↑ ^{5,0 5,1} »Biology of Plants: Pollination«. www.mbgnet.net. Pridobljeno 5. februarja 2021.